Od grdega račka do laboda
Clio se je v karavanski izvedenki prvič pojavil s tretjo generacijo in brez slabe vesti lahko rečemo, da je bila bolj kot ne „brca v temo“. Avtomobil ni bil pretirano privlačen, kar je le eden od razlogov, da se mu je večina kupcev raje ognila. „Enostavno je bil drugačen od ostalih, velik in grd“, bil je „grdi raček“.
Francozi so se tega kakopak zavedali, jasno pa je bilo tudi, da Clio nikoli ni bil raček, pač pa vedno labod, ki ga množice občudujejo. Minevala so leta, raček je rasel in nekega dne končno odrasel. Ko je zapeljal s proizvodnih trakov in svoj odsev ugledal v steklu izložbe prodajnega salona se je zavedel, da je labod. Velik, čudovit labod. Izjemna prezenca na cesti, eleganca in oblikovalske podrobnosti so besede, ki novega karavanskega Clia opišejo najbolje. Nedvomno gre za poželenja vreden avtomobil, pri Renaultu pa vedo, da omenjene besede, predvsem, ko je govora o Cliu, korakajo z roko v roki s praktičnostjo. Že skoraj dve leti ugotavljamo, da se potniki nikakor ne bodo pritoževali nad prostornostjo v potniški 
kabini in pritožb, glede na to da si z običajnim Cliem deli medosno razdaljo, ne gre pričakovati niti pri vožnji s karavansko različico. Povsem nove razsežnosti pa je Clio dobil z dobrih 20 centimetrov daljšim zadnjim previsom, kar se odraža z najmanj 443 litri prtljažnega prostora (v prostornino ni všteto dvojno dno), ki ga je moč z nekaj podiranja zadnjih sedežev večati vse do 1380 litrov. Seveda pa se tu zgodba še ne konča.
Ključni sestavini, ki Clia že več kot 20 let delata tako uspešnega, so udobje, kakovost izdelave in vozna dinamika. Udobje je tako ali tako stvar okusa, kakovost izdelave stvar navade in predvsem cene. Sedeži so oblečeni v kakovostne snemljive prevleke, cenena plastika je v Cliu vsekakor našla svoje mesto. Saj ne pričakujete, da boste za dobrih 15 tisočakov, kolikor velja testnik s paketom Dynamique in nekaj dodatne opreme, sedeli v usnjenih foteljih, obdajali pa vas bodo vstavki iz mahagonija, kajne? Vozna dinamika? Ste že videli laboda leteti? Če ste na vprašanje odgovorili pritrdilno, potem bo primera več kot primerna. Clio Grandtour je kljub velikosti okreten in tudi pri večji hitrosti v zavoju ni pretiranega nagibanja, kot sem potihoma pričakoval. Informacije s ceste bi sicer lahko na volan vračal bolj intenzivno, a mu tokrat lahko, glede na namembnost, brez težav pogledam skozi prste. Nikakor pa ne gre mimo tistega, kar Cliu služi na način kot labodu služijo tace in peruti. 900-kubičnega trivaljnega „mlinčka“ že pri kombilimuzinski izvedenki enostavno nisem mogel prehvaliti, a bom tokrat ploščo vseeno obrnil. Naj pojasnim. Za karavana se bodo največkrat odločale mlade družine in te si nemalokrat rade privoščijo daljše izlete, neumorno tavanje bo „šoping“ centrih pa postane nujno zlo. „Bencinar“ je sicer poskočen in z dobrimi petimi litri porabe izjemno varčen predvsem v urbanih središčih, kar pomeni da bo po mojem mnenju tokrat vseeno primernejši 1.5-litrski „sajavček“, ki bo tistih nekaj evrov več ob nakupu v denarnico vrnil zelo hitro.
Iz elizejskih širjav je torej namesto grdega, dokaj nepriljubljenega in ne pretirano uporabnega račka, priletel čudovit labod, ki bo celo med večjimi in precej dražjimi pripadniki njegove vrste zbujal dvom in zavist. Upravičeno. Clio me je torej navdušil v čisto vseh različicah, čakam le še tistega rumenega „razgrajača“ z oznako R.S. Poglavje „Clio četrte generacije“ bo šele takrat zares sklenjeno.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
