Dolgčas
Kaj vse na tem svetu je dolgočasno? Dolgočasna služba, dolgočasni sodelavci, dolgočasna hiša, dolgočasen tekoči račun, dolgočasna žena, dolgočasen avto … formula je postala dolgočasna zaradi Michaela Schumacherja. U bistvu je dolgočasen kar cel svet. Za marsikoga. Pa res mora biti tako? Morda pa je vse skupaj dolgočasno zato, ker je tako izjemno, tako posebno, tako drugače? Se kdaj vprašate? Se kdaj vprašate, kako zelo nagrajeni ste z vsem dolgočasjem?
Nissanov Qashqai je že od samega začetka, od leta 2007 en sam velik dolgčas. Dolgočasen zato, ker je tako izjemen, da bi mu kljub dejstvu, da je okrog njega vsak dan več njemu podobnih, težko pripisali povsem zaresnega konkurenta. Nekaj jih je, zagotovo jih je nekaj, pa vendar je Qashqai vedno tisti prvi. Kaj najprej pade na pamet dolgočasnemu laiku, ko mu omeniš besedo „qashqai“ (kaškaj op.a.)? Seveda najprej bedasto in že dolgočasno doda „fu“, nato pa povsem jasno razloži, da gre za prvega pravega „križanca“. Vsak to ve. In to je sila dolgočasno. Sila dolgočasno je, da Nissan s tem avtomobilom že osem, skoraj devet let konstantno narekuje tempo ostalim proizvajalcem, ki jim nikakor ne uspe narediti „križanca“, ki bi prekosil prodajne uspehe njihovega. In samo na slabše gre. Qashqaija nove generacije sem sicer preizkusil že kmalu po prihodu na slovenski trg in takoj mi je bilo jasno, da se dolgočasje nadaljuje. Že spet bo najbolje prodajan med vsemi, že spet je med vsemi najbolje narejen, že spet zgleda najbolje od velike 
večine. Spet se bom moral navduševati nad dejstvom, da se lahko tudi avtomobil iz, kar se mene tiče, nedefiniranega segmenta (po domače „ne tič ne miš“), lahko po cesti pelje tako dobro, po drugi strani pa mu tudi robniki niso povsem tuji. Spet si bom povsem enostavno nastavil „zic“ in volan, spet ne bom pogrešal nobene „bedarije“, na kakršne velikokrat naletim v drugih predstavnikih razreda „crossover“. Tokrat sem dobil v roke malenkost drugačno, pa še bolj dolgočasno različico, opremljeno z dolgočasnim, uglajenim, a zelo poskočnim 1.6-litrskim turbodizlom, ki je ponudil 130 KM in je, kar se mene tiče, najboljša izbira za slehernega kupca. S kamerami pod ogledali, spredaj in zadaj bom spet imel popoln pregled nad dogajanjem okrog avtomobila, na zaslonu, ki pa ni tako dolgočasen. V resnici 
je ta zaslon in vse tisto kar se na njem dogaja, z izjemno prenosa iz kamer, edino, kar ni dolgočasno. Sicer bi pretiraval, če bi rekel, da me je spravljalo ob živce, vseeno pa lahko rečem, da mi Nissanov informacijsko-zabavni sistem na noben način ne ustreza. Predvsem grafični vmesnik je kot Gorenjeva prva barvna televizija proti novemu 50-palčnemu LED panelu. Nekako sem se odločal kaj mi gre bolj na „jetra“ - dejstvo, da mi sonce sije v zaslon ali sonce samo. Škoda, ker je sama zasnova sicer dokaj dolgočasna. Meniji povsem pregledni, vse tam, kjer bi človek najprej iskal. Ravno tako ne bo treba iskati prostora, ker ga je ogromno. In spet en sam dolgčas. Morda sem potihem upal, da ne bom imel kam „zabasati“ vseh drobnarij, pa da bo punca „norela“ ker bova morala dva od štirih „kufrov“ puščati doma. Na žalost ne. Vse je šlo v prtljažnik. Moje drobnarije in njena torbica pa so se porazgubili po vseh ostalih predalih in predalčkih. Pa še je ostalo prostora za tri odrasle ljudi. Na koncu koncev je dolgočasna tudi cena. Seveda s tem mislim, da je glede na vse skupaj (glede na vrednost torej), precej nižja od cene marsikaterega konkurenta, ki na pokrovu motorja sicer nosi prestižnejši znak, a ponudi bistveno manj.
Qashqai je paket. Paket, ki bi si ga želel v svoji, niti malo dolgočasni garaži. Qashqai je eden izmed tistih avtomobilov, ki je že dvakrat, pa tudi z vsako vmesno prenovo dodobra prevetril svet, ne samo „križancev“ ampak celega avtomobilističnega sveta.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
