Klasika?
Spomnim se, da so pred leti imeli v Volkswagnu kar precej težav kako pozicionirati »nagrabljene« znamke. Takrat so za osnovno diferenciacijo dejali nekako takole: Audi in Seat športna, VW in Škoda klasična. To klasiko so potem pri Škodah nekako poistovetili z dolgočasnostjo, kjer sta še posebej izstopali prva in druga generacija Fabie. S prihodom tretje generacije pa je očitno zavil nov veter.
Nova Fabia, zlasti v barvah in športnimi dodatki, ki jih je imela testna, deluje nekako bolj športno kot klasično. Je ostrih, zrelih, lahko rečete tudi agresivnih potez, skupaj z dnevnimi LED lučmi pa vam ni treba skrbeti, da na cesti ne bi bili opaženi, ali da se vam počasnejši na avtocesti ne bodo umaknili na desni vozni pas. Sodobna in dinamično oblikovana zunanjost se v notranjosti ne nadaljuje. Kot je pri Škodi že v navadi, se zdi, da se inženirji (morajo) potrudijo, da VW in Audi upravičita občutno višjo nabavno ceno. Vseeno na račun varčevanja ne trpi ergonomija, ki je pregovorno nemško kakovostna. Na sredinsko konzolo so tako namestili 13-centimetrski barvni in na dotik občutljivi LCD-zaslon, kjer poleg audio predvajanja, urejate tudi večino funkcij avtomobila. Počutje za volanom je dobro, če niste ravno velikan, je pa Fabia predvsem avto za dva in zasilno prevozno sredstvo za štiri osebe. Testna Fabia je imela tudi športne sedeže s prešitim blagom na njih in integriranim nenastavljivim vzglavnikom. Izgled le-teh je odličen, udobje pa malo manj. Zlasti na daljših vožnjah, zaradi nekoliko prisilnega naklona naprej, lahko pričakujete vsaj neprijeten občutek v vratu, avtor teh vrstic pa ravno športne sedeže v Fabii krivi za »heksenšus« v vratu, ki ga je odpravil šele športni maser. Morda lahko del krivde za omenjeno neprijetnost pripišemo tudi športnemu podvozju, ki za 
doplačilo dobrih 100 evrov poskrbi, da se biseri slovenskih cest preslikajo naravnost na vašo zadnjo plan in naprej po hrbtenici vse do vratu. V testni Fabii se je vrtel 1,2-litrski štirivaljni turbobencinec z 81 kilovati oziroma 110 'konji' moči. Dovolj, da je bila Fabia prijetno poskočna. V praksi to pomeni 9 sekund do stotice, na digitalnem merilniku znotraj potovalnega računalnika, ki je mimogrede preglednejša opcija odčitavanja hitrosti, pa smo ugledali vrednost 200 km/h. Kot enkrat že omenjeno, se pri Škodi vedno zdi, da gre za nek prisilen »downgrade«, kar se opazi tudi pri zvočni izolaciji. Pri konkurenci znotraj hiše je ta namreč občutno boljša, je pa pri nizkih hitrostih vseeno bencinski motor praktično neslišen in kot takšen mnogo bolj kultiviran od dizelskih bratrancev.
Če smo se Čehom nekoč smejali, ko so z do vrha naloženimi starimi Škodami hodili na jadransko obalo, nas danes gospodarsko lepo prehitevajo po levem pasu, medtem ko mi s pregretim motorjem stopicljamo po odstavnem pasu in čakamo rešitelja. Podobno Škoda, tudi Fabia, ni več revno opremljen in oskubljen cenejši VW, ampak korekten konkurent večini evropskim avtomobilskim proizvajalcem.
Goat Rider
foto: caranduser.com
