Škorenjcev si ne pusti mazati
»Aveš tist' filing«, ko se ti nekdo ali nekaj vsaj delno odkupi za zamero iz preteklosti? Že od vsega začetka v avtomobilističnem novinarstvu je moj odnos z BMW-jem precej toplo-hladen ali če hočete sladko-kisel. Bavarcem enostavno ne znam priti do dna. Nekako ne morem doumeti, kaj v njihovi poštevanki je dejansko tisti faktor, ki bi me prepričal vedno, ko zadnjico posadim na sedež BMW-ja. Brez moraliziranja ... gremo k bistvu.
Zakaj omenjam moj odnos do BMW-ja? Kot laik sem se nad Bavarci sicer navduševal in rečem lahko, da so v Münchnu vedno znali izdelati avtomobil, ki je osvajal nove in obstoječe kupce. Pa vendar me predvsem v zadnjem času bega ena stvar. Včasih dobim občutek, kot da pri BMW-ju izdelujejo vse avtomobile po enakem kopitu, spet drugič se mi zdi, da se dva razlikujeta kot dan in noč. Za primer bi lahko vzel novo karavansko »trojko«, ki je tudi razlog, da do BMW-ja gojim neko, lahko rečem zamero. Od »ljudske« serije 3 sem namreč pričakoval veliko in še več, jasno ob zmerni ceni, ki je (bila) zanjo značilna, česar pa mi, roko na srce, ni niti približno ponudila. Ne glede na to, da si delita platformo, pa je bilo občutje precej drugačno v prenovljenem X1, o katerem v bistvu teče beseda. Priznam, bal sem se v čem se bom cel teden vozi, glede na to, da pri BMW-ju običajno za manj kot 30 tisočakov le nisi deležen »all inclusive« ponudbe. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in zamera v tem pogledu zagotovo ostaja. Sicer je res, da sem zadnjico posadil v izjemno udobne sedeže oblečene v usnje, da 
so se na sicer tipični, a lepo popolnjeni »armaturki« bohotili leseni dodatki, da sem bil deležen razvajanja s samodejno klimatsko napravo, senzorji za dež, vzvratno kamero, tempomatom in infozabavnim sistemom ConnectedDrive z možnostjo Bluetooth povezovanja in celo možnostjo brskanja po medmrežju, a 42.820 evrov je cena, ob kateri še enkrat več zastane dih. Za več kot 13 »jurjev« dodatne opreme? Ponovno se poraja (retorično) vprašanje, kaj torej dobim za osnovnih 29 tisočakov ... Kakorkoli, kljub precej obetavnemu začetku me je prešinilo vprašanje, na katerega si v tistem trenutku vnovič nisem znal odgovoriti. Kaj sploh je X1 in komu je namenjen? Prišel sem do zaključka, da se bo verjetno uvrstil med novodobne »križance«, ki na prvi pogled niso »ne tič ne miš« pa vseeno dosegajo zavidljive prodajne rezultate saj se zanje odločajo predvsem, recimo jim, »izkušenejši« vozniki, ki radi sedijo višje in se peljejo udobno. Tovrstni »križanci«, vključujoč X1, so v svojem bistvu kljub grobim oblikam namenjeni predvsem vožnji po utrjeni podlagi, brezpotja naj bodo prej izjema kot pravilo. X1 je med križanci še posebej izrazit »šminker«, ki mu razgiban relief sicer ne predstavlja prevelikih težav, a si svojih škorenjcev, če je le možno, ne želi mazati. Veliko raje pokaže svojo agilnost in relativno neposrednost na asfaltu, kjer se res odlično znajde. V primeru testnika je za to skrbel dvolitrski bencinski štirivaljnik s 110 kilovati, ki zadnjemu paru koles (sDrive) zagotavlja dovolj moči za brezkompromisna prehitevanja, a se bo ob tem potrebno zavedati, da poraba tudi s sicer odličnim osemstopenjskim menjalnikom tipa Steptronic, s skoraj 10 litri porabe na sto kilometrov ni ravno najnižja v razredu. Poleg tega bo štirikolesna izvedenka precej boljša izbira, jasno za svojo ceno.
BMW se mi je z X1 torej dejansko le delno odkupil, saj za sicer enak denar ponuja neprimerljivo več kot na primer tista zgoraj okarana »trojka«. Brez slabe vesti lahko rečem, da sem tokrat dobil občutek, da sedim v avtomobilu katerega proizvajalec se uvršča med »premium« znamke, pa vendar se, predvsem na rovaš pretirane cene in za današnji čas relativno visoke porabe, nisem uspel povsem znebiti tistega hladnega občutka ali če hočete kislega priokusa. Zakaj? Le zato, ker sem več kot prepričan, da znajo pri BMW-ju še veliko bolje.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
