(Skoraj) popoln avto
Najprej sem, kljub temu, da se tega, kot sicer vedno nepristranski avtomobilistični novinar, verjetno ne bi smel poslužiti (zato lahko vse skupaj vzamete tudi z majceno „rezervo“) bralcem dolžan manjše razkritje. Avtomobili znamke BMW me potihem zelo privlačijo in med množičnimi proizvajalci vozil jih po mojem osebnem mnenju, lahko Bavarcem konkurira le peščica. Tiste, ki tega mnenja ne delite, vabim k nadaljevanju branja, kjer bom nanizal nekaj argumentov za mojo trditev, ostali pa se boste verjetno z menoj strinjali tudi brez branja nadaljevanja prispevka.
BMW-ji so po odhodu Chrisa Bangla postali lepi avtomobili. Medtem ko smo se pri serijah E6x in E9x (prejšnji petica in trojka različnih karoserijskih oblik) najprej zgrozili in so nam šele z zamikom prirasli k srcu, si upam za F1x, F3x in F2x (nova petica, trojka in dvojka), da prepričata na prvi pogled. V primerjavi s prejšnjim modelom, govorimo seveda o seriji 1 kupe, pokaže dvojka precej več zrelosti in individualnosti. Na hitro se zdi, da je dvojka bolj v sorodu z štirico kakor enko. Od nekdaj so bili v notranjosti BMW-jev uporabljeni kakovostni materiali, ergonomija pa je lahko v zgled večini ostalih proizvajalcem (na žalost ne vedno). Položaj za volanom si lahko nastavimo na način, da se avto prilega kot dobro ukrojena srajca, voznik pa ne čuti znakov utrujenosti niti po zelo dolgih poteh. Ključno, kar BMW-je dviga nad konkurenco je seveda vozna dinamika. Vedno znova sem presenečen, da ne rečem šokiran, kako drugačno je zaznavanje hitrosti v BMW-ju v primerjavi z drugimi avtomobili. Tudi, ko igla merilnika hitrosti izdatno presega oznako 200 km/h ni v vozilu čutiti nobene živčnosti. Niti s strani avtomobila niti s strani voznika ali sopotnikov. Vozniška kabina je zvočno dobro zatesnjena in vse do končne hitrosti lahko poslušate glasbo z nespremenjeno (sobno) jakostjo. Celoten sklop avtomobila, od zunanjega videza, preko notranjosti do vozne dinamike, ki pomeni simbiozo podvozja, pogona,
menjalnika in volanskega mehanizma, je pri BMW-jih takšna, kakršno bi človek pričakoval od vozila v 21. stoletju. Kaj torej pograjati pri takšnem avtomobilu kot je BMW 220d? Mene na prvo žogo ni zmotilo popolnoma nič, kar me navadno jezi v avtomobilih. Menjalnik deluje hitro in intuitivno. Štirivaljni dizel pridela dovolj moči (135 kW) in navora (380Nm), da relativno lahek in majhen avtomobil popolnoma zadovolji še tako športne zahteve voznika. Podvozje je dovolj togo, volanski mehanizem pa daje dobro povratno informacijo. Torej pridemo pri konceptu avtomobila le do ene graje. Tega verjetno niti ne bi omenjal, a sta zadevo vseeno izpostavila kar dva sovoznika. Ročaj za dolga kupejevska vrata je res pomaknjen nekoliko preveč naprej, kar onemogoča nadzor nad širino odpiranja vrat in rado se zgodi, da vrata uidejo in butnejo v sosednje vozilo na parkirišču. Verjamem, da se bodo lastniki dvojk tej nevšečnosti prilagodili.
V jedru tega testa sem 220d hvalil, kaj hvalil, pel sem ji slavospeve. Je pa ena velika težava, in sicer avto je predrag. Predrag absolutno in tudi v relativni primerjavi tako znotraj hiše kot z glavnimi konkurenti. Dobrih 52.000 evrov kolikor je znašala testna različica je pač ogromno denarja, po moji oceni mnogo preveč.
Goat Rider
foto: caranduser.com