DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

V Damask s superlativi

V Damask s superlativi

V ljubljanski Drami že dober mesec (premiera je bila 18. decembra 2010) uprizarjajo Strindbergovo dramsko trilogijo V Damask, ki je bila napisana med letoma 1898 in 1901. Skoraj tri ure trajajoča predstava je pravzaprav epopeja (avtorjevega) iskanja smisla, ljubezni, Boga (in hkratno zanikanje njihovega obstoja), je nizanje medbesedilnih povezav in življenjskih resnic.
Glavni akter drame je Neznanec, ki ga superlativno (če ta beseda slučajno še ne obstaja, si ta primer zasluži njeno skovanje) odigra Igor Samobor, ki se odpravi na pot iskanja, na “pot v Damask”. Skozi različne prostore, tako realne kot sanjske, in preko različnih oseb išče odgovore, išče odrešenje. Neznanec, katerega razpoloženje ima naravo aprilskega vremena, se tekom predstave naveže na Damo, igra jo odlična Barbara Cerar, ki v sebi skriva še dva ženska lika – Ingeborg in Evo. Naploh je ženska za Neznanca zelo pomembna, saj želi preko nje (kot ljubice, zaveznice, matere) doseči spravo s svetom, čeprav je prav ženska, v podobi njegove matere, tista, ki ga je navdala z virom sovraštva in nezaupanja.
Samobora in Cerarjevo pri iskanju spremlja 6 igralskih kolegov, ki skupno uprizori 13 različnih vlog. Pravzaprav gre vsem igralcem zasluga, da triurna predstava še zdaleč ne utrudi oz. ne naveliča občinstva – Evino mater in Prvo ženo igra Silvi Čušin, Opatinjo, Žensko in Hčer Tina Vrbnjak, Zdravnika in Skušnjavca Janez Škof, Berača in Spovednika Marko Mandič, Cezarja Valter Dragan ter Starca, Profesorja in Uradnika Zvone Hribar.
Kot režiser predstave se je izkazal Aleksander Popovski, kot dramaturginja Darja Dominkuš. Velja omeniti tudi prevod iz švedskega originala, za katerega je zaslužen Darko Čuden, ki se razteza na več kot 400 straneh, kar je že samo po sebi vredno poklona. Poseben (morda rahlo filmski) pečat predstavi doda glasba dua Silence (Primož Hladnik, Boris Benko), na katero glavna junaka vmes tudi pojeta. Poleg glasbe predstavo zaznamuje tudi asketska scenografija, ki sestoji iz abstraktnih črnih gmot, ki med predstavo drsijo po odru in prevzemajo različne vloge – enkrat so kamin, drugič stol, gore ... prav lahko pa bi bile tudi prostor Neznančevih misli.
Predstava je polna medbesedilnih navezav, ki ji dodajo tisti čar, drugo osebnost. Najbolj očitne so seveda navezave na Biblijo – že v samem naslovu drame se skriva povezava s Savlovo potjo v Damask, kjer postane Pavel, ko odkrije odgovore na svoja življenjska vprašanja in se spreobrne. Če naštejemo še nekaj ostalih – Eva, prva ženska, ki je zapeljala moškega v izvirni greh, pojav kače, izvirnega greha, iskanje odrešenja ... Če razumemo aluzije zelo na široko, lahko prepoznamo še zametke filozofije Skrivnosti – Eva uči Neznanca, da mora na stvari gledati pozitivno, da se potem kot pozitivne tudi uresničijo. Poleg tega se v prvem delu drame stalno pojavljajo omembe pravljičnih in mitoloških bitij – Volkodlaka, zmaja, vil ... V Damask je nedvomno drama, ki bi jo lahko gledali večkrat, pa bi ob vsakem ogledu našli nove pomene in simbole.
Predstava se zaključi zelo podobno, kot se začne, edina sprememba je stran odra. Neznanec v ležečem položaju, za katerega ne vemo, ali gre za ležanje v krsti ali rojstvo, izreče misel, ki zaobjame predstavo: »Kakšna šala, če življenje vzameš resno. Kakšna resnost, če se šališ!«


Urša Čehovin
Foto: Peter Uhan


povezava do odlomkov iz predstave: http://www.youtube.com/watch?v=uEQgnvAlbGM


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
Pasica
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com