DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

30 let orgel v Gallusovi dvorani

30 let orgel v Gallusovi dvorani

Njihov blesk je tako v izvajalcih kot tudi v občudovalcih in poslušalcih vzbujal veliko upanje: bile so prve velike orgle v koncertni dvorani v slovenski zgodovini in hkrati največja glasbeno-inštrumentalna naložba slovenskega naroda do danes. 

S svojimi štirimi manuali, pedalom in triinsedemdesetimi registri ter skoraj osem tisočimi piščalmi so bile pravo razodetje in izziv organistom, skladateljem, orkestrom in dirigentom. Bile so tudi prve orgle pri nas, ki so jih postavili brez prostorskih omejitev, kot jih srečamo v že danih zgodovinskih orgelskih omarah. Orgle v Gallusovi dvorani so veličasten opus 361 berlinske delavnice Karla Schukeja. Nekajdesettonsko glasbilo so postavljali skoraj pol leta ter nadaljnjo polovico leta intonirali in uglaševali. Polno zvočnost prvega, nemškega manuala, naraščajoča in upadajoča glasnost drugega, francoskega, zvočni lesk tretjega, piranskega italijanskega manuala, kraljevska mogočnost španskih trobent, pa vse uglašeno in tehnično brezhibno, je prebujalo neznansko zanimanje.

Sledili so koncert ob odprtju Gallusove dvorane s Slovensko filharmonijo in noviteto Pavla Šivica za orgle in orkester, kolavdacijski recital dr. Hansa Haselböcka, recital »očeta orgel« prof. Huberta Berganta. Vrstili so se programski vrhunci, kot npr. Umetnost fuge, Glasbena daritev, integralni izvedbi dveh maš Françoisa Couperina, srečanja z zvočno glasbeno govorico češkega skladatelja Petra Ebna in Primoža Ramovša. Zazvenelo je tudi nekaj krstnih izvedb Sama Vremška, Jožeta Trošta in drugih slovenskih skladateljev, prevzele so nas skladbe, ki so na naših tleh zvenele v baroku in klasiki. 

Osupljivosti in zanimivosti 

Prve orgle so nastale pred našim štetjem v klasični Grčiji v mestu Aleksandrija. Kot pripravo za fizikalne meritve jih je izdelal mojster Ktesibij. Ktesibijeva žena je to pripravo, po grško poimenovano organon, uporabljala v glasbene namene in je tako prva zgodovinsko izpričana umetnica na orglah. V omenjenih orglah je uravnavala zračni pritisk voda in so se zato imenovale hidraulos ali vodne orgle. Od Grkov so orgle pod imenom organum prevzeli Rimljani, ki so jih uporabljali v cirkusih, amfiteatrih, gledališčih in tavernah za zabavo in spremljavo, ko so korakali na bojne pohode po cesti Via Apia.

Orgle so v zahodnem delu rimskega cesarstva izumrle in so jih poznali samo v Carigradu, dokler jih nista od tam kot vladarsko darilo prejela Pipin Mali in Karel Veliki. Primerek rimskih orgel so našli pri arheoloških izkopavanjih v požganem rimskem taboru Aquincum blizu Budimpešte. Orgelska delavnica Walcker je izdelala uporabno kopijo teh orgel in je shranjena v njihovem orgelskem muzeju v Ludwigsburgu. Prvi verski reformatorji so orgle imenovali hudičeve dude in hudičeve trobente. Orgle so dosegle svoj zvočni vrhunec v času Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750).

Do začetka industrijske revolucije sredi 18. stoletja so bile orgle tehnično najbolj kompleksna naprava. Če pustimo ob strani prevladujoči sakralni kontekst gradnje inštrumenta v tistem času, je danes naravnost ganljiva misel, da je človeštvo vlagalo najvišjo tehnično genialnost svoje dobe v izpopolnitev glasbila, in ne v (kot bi morda predvidevali) prevozno ali proizvodno sredstvo. 

Na Slovenskem imamo okrog tisoč večjih ali manjših orgel (popis še nastaja). Pri nas so komponirali in igrali odlični mojstri, katerih del glasbene dediščine je dostopen v notnih izdajah slovenske in hrvaške baročne in klasicistične orgelske glasbe, ki jo je našel in izdal organist Milko Bizjak. Na Slovenskem pospešeno obnavljajo stare orgle in gradijo nove. Vsake – majhne ali velike – orgle imajo igralnik ali igralno mizo, piščali ali piščalje, povezavo med tipkami in piščalmi ali trakturo in omario, ki je oblikovno vpeta v prostor, kamor so orgle postavljene. Orgle v Gallusovi dvorani imajo 4 manuale (lat. manus – roka) ali klaviature za igranje z obema rokama in pedalno klaviaturo za igranje z obema nogama. Obstaja kar nekaj skladb za dva organista štiriročno in štirinožno. Piščali orgel so lahko ravne, lijakaste, koničaste, odprte, deloma ali popolnoma pokrite z jezi ki in brez njih ... Vsaka kombinacija oblik spremeni barvo zvoka, od tod orglam toliko različnih »glasov«.

Orgle v Cankarjevem domu

Orgle imajo skoraj 8000 piščali, ki so zbrane v 73 registrov z nemško, francosko, špansko in italijansko zvočnostjo. Prostornina največje piščali je več sto litrov, kar je zelo pomemben podatek. Še ohranjena navada je bila, da je izdelovalec po plačilu prejel še toliko litrov vina, kolikor drži največja piščal. Vse največje piščali so od znotraj obešene na kovinskih pletenicah, da se ne bi zvile od lastne teže. Zračna turbina, povezana z elektromotorjem, potisne v prostore pod piščalmi – v sapnice – 53 kubičnih metrov zraka na minuto. Zahodnoberlinska delavnica Karla Schukeja je izdelala orgle v CD-ju leta 1981 in jih umestila v Gallusovo dvorano naslednje leto (1982). »Oče« orgel je prof. Hubert Bergant, ki je imel v komisiji še dunajskega profesorja dr. Hansa Haselböcka in zagrebškega Andjelka Klobučarja ter ekipo berlinske orgelske delavnice. Orgle so redno vzdrževane in servisirane. Zaradi vzdrževanja zmogljivosti orgel je treba nanje igrati povprečno trikrat tedensko najmanj dve uri. Orgle v Gallusovi dvorani so povzročile izjemen razmah ustvarjalnosti skladateljev in močno povečale zanimanje za orgelsko glasbo. Vrednost orgel v CD-ju bi po današnjih cenah znašala milijon sto tisoč evrov. Gre za največjo inštrumentalno investicijo v zgodovini slovenskega naroda.


Boštjan Horvat
foto: CD


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com