DomovEkipaO nasCenik storitev

Uganda II. del

Uganda II. del

uganda118Jezero Bunyonyi, ki leži na skrajnem jugozahodu, na 1950 metrih nadmorske višine, je eno najmanjših jezer velikega števila malih pti?ev. Zakomplicirano, kajne? S štiridesetimi metri globine je najgloblje v Ugandi, naseljuje pa ga devetindvajset otokov, kar je za 61 km2 površine precej gosto poseljeno. Med njimi je najmanjši otok otok  z imenom Punishment island, kamor so bila prisiljena iti dekleta, ki so zanosila neporo?ena. Tam so bila obsojena na smrt, saj niso imela hrane, tista, ki so se želela rešiti s plavanjem do bližnjega otoka, pa so se praviloma utopila. Jezero je kar toplo, ima namre? petindvajset stopinj, poleg tega pa je tudi varno, saj v njem ni nobenih ka?, krokodilov, povodnih konjev ali ?esa drugega ?loveku nevarnega. Staro je le okoli deset tiso? let in je vulkanskega izvora. Ljudje se tam ukvarjajo pretežno s kmetijstvom, saj kakšnih velikih rib v jezeru ni mogo?e najti, ker je pregloboko in v njem ne raste plankton. Pridelujejo sorgum, sladek krompir, fižol, irski krompir in belo koruzo. Ljudstvo, ki naseljuje te predele, se imenuje Bachiga. Doživetje na omenjenem jezeru je strnjeno v dvodnevni vodeni izlet, ki se ga je vsekakor vredno udejstvovati. S kanuji smo zaveslali med otoke, se po nekaterih izmed njih sprehodili, nato pa smo se odpravili na uro in pol dolgo vodno popotovanje proti otoku, kjer smo tudi preno?ili. Nasmejana mama Bena nas je z navdušenjem sprejela v svojo doma?ijo. Zadali smo ji kar veliko dela, saj je z ve?erjo morala nahraniti ve? kot dvajset la?nih ust, vklju?no z (uradnimi) vesla?i kanujev. Medtem, ko je uganda128kuhala, smo se nastanili v že postavljene šotore in ker teh ni bilo zadosti, postavili še nekaj svojih. Preden se je zve?erilo, smo si odšli pogledati še dve vaški šoli, ki ju, ?e tega ne bi vedeli, zagotovo nebi tako poimenovali. Prva je stala na vrhu hriba. Ne vem, kaj mi je bolj vzelo sapo – vzpenjanje ali to, kar sem videla pred seboj. Nekaj stebrov, ponekod med seboj povezanih z blatom, drugod s kakšno vrvjo in vejo, pokritih z zarjavelo streho. Notranjost je bila na gosto in brez kakšne simetrije posejana z lesenimi mizami in klopmi, v sprednjem desnem kotu pa je stala tabla, ki je bila že skoraj bela, toliko informacij je bilo na njej. Šolstvo je v tistih krajih že tako nerazvito in problemati?no, vaško šolstvo pa je še poglavje zase. Pouk se uradno za?ne ob osmih zjutraj, vendar se otroci po?asi nabirajo do kakšnih devetih in potrpežljivo ?akajo v primeru, da se prikaže še u?itelj. Ta je uradno sicer v službi, a se nemalokrat zgodi, da se preprosto ne prikaže. O kakšni kvaliteti izobrazbe ne moremo govoriti, pa tudi ?e bi bila, to nima nobene prihodnosti, saj se otroci po kon?anem šolanju tako ali tako uganda125vrnejo domov, kjer jih ?aka delo na poljih. Malce smo se spustili po hribu navzdol, kjer smo naleteli še na eno šolo, poleg te pa je stala izjemno dostojna in ne ravno majhna zidana stavba nežno oranžne barve. Kaj pa je to? Zbornica! Kaj pa drugega, besede so bile ?isto odve?. Za?elo se je ve?eriti in po?asi smo se odpravili nazaj proti 'domu' oziroma bolje re?eno proti šotorom. Nadmorski višini primerno smo se oblekli ter se odpravili na izjemno bogato založeno in nadvse okusno ve?erjo, ki jo je za nas ure pripravljala mama Bena. Koza, govedina, fižol, posho (bela polenta), cassava (bela zadeva z okusom po kostanju), matoke (zelene banane z okusom po krompirju), sladek krompir, navaden krompir, špina?a, riž pa še se je kaj našlo. Izbira je bila res bogata in okus izjemen.

uganda142Drugi dan smo se najprej odpravili na obisk k Pigmejcem, ki so sicer v?asih živeli na sosednjem hribu v pragozdu, a so jih od tam pregnali. Kot majhno pleme (le okoli 21 ljudi), nimajo nobenih pravic in so popolnoma nemo?ni, zato so morali za seboj pustiti svoja loviš?a, grobove, duhove …  Teritorij, kjer so prej živeli, so zagradili in na njem odprli nacionalni park, katerega glavna atrakcija so gorile. Pigmejci so sedaj naseljeni med ostalimi plemeni, imajo majhen kos zemlje, na katerem ne zmorejo pridelati dovolj hrane, da bi se preživeli, zato morajo delati kot hlapci pri ostalih plemenih. Seveda jim tudi ta kos zemlje, na katerem sedaj živijo, ni bil podarjen, ampak jim ga je dal nek gospod v zameno, da delajo na njegovih poljih. Najprej so nam nekaj zapeli in zaplesali, ker je tako v navadi, ko pa smo jim pustili nekaj denarja (nikoli se nismo kar tako razdajali, ampak ?e kdo potrebuje pomo?, so to oni), pa še od veselja. Pravi užitek jih je bilo gledati, kako se vsakokrat znova za dobro minuto in pol, kolikor je dolga plesno-pevska to?ka, v to popolnoma vživijo in ?utijo vsak gib, ki ga naredijo. Porazdelili so se tako, da so tisti v zadnji vrsti peli, v srednji so plesali odrasli, spredaj pa otroci. Ti so bili še puganda141osebej prisr?ni. Po?asi smo nadaljevali pot, ki je bila zelo strma, a zelo lepo prehodna, proti najvišjemu hribu. Pred nami so se, ko smo že nekajkrat mislili, da smo na vrhu, vedno znova odpirali novi vrhovi. Malce pod vrhom pa se je pred nami odprla ogromna travnata planota, s katere razgled je bil fenomenalen. Hribi na redko posejanih z majhnimi hiškami, polni drobnih polj, kjer pa je še ostalo kaj neizkoriš?enega prostora, so se bohotila košata drevesa in grmi. Nekje dale? v ozadju se je celo videl še koš?ek jezera. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali vse do vrha, ki je na kar 2478 metrih nadmorske višine. Tam je pihalo zares mo?no, vztrajno pa so se zbirali tudi temni oblaki in po?asi se je pripravljalo na nevihto. Spustili smo se do ene izmed hiš, kjer nam je prijazna družina odstopila svojo mizo, da smo nekaj malega pojedli. uganda155Padale so že prve kaplje dežja in vsi skupaj smo se stla?ili v majhno hišico. Na sre?o nevihte tam ne trajajo dolgo in ta še mo?na ni bila, kar nam je izjemno ustrezalo, saj je pot navzdol zares strma, tla pa pretežno iz zemlje. Ko se je vreme stabiliziralo, so nam na dvoriš?u uprizorili tri pevsko-plesne to?ke, nato smo se odpravili proti jezeru. Tam so nas že ?akali kanuji in na sosednji otok smo odveslali na ve?erjo in po tej zopet na celino v ?udovit lodge, kjer smo postavili šotore in naše nepozabno dvodnevno doživetje je bilo pri koncu.

uganda002Ob besedi Afrika verjetno vsakemu asociacije slej ko prej nanesejo na kralja živali, morda na kakšno dolgovrato gospodi?no, nosate gospode in še kaj bi se našlo. V enem izmed ?udovitih nacionalnih parkov Kidepo Valley smo se za kar ?im bolj popolno doživetje odlo?ili  prespati v šotorih med, upali smo, sitimi živalmi. V kampu so nas nestrpno pri?akovale divje svinje in pa stražar Sam, ki se je naslednje jutro z nami odpravil na izlet med živali.  Zve?er so nas obiskali šakali, pono?i se je naokoli klatil bivol, zjutraj pa smo zvedeli, da smo v bistvu spali le dvesto metrov stran od levje družine. Kakšno informacijo je kar dobro zvedeti malce kasneje. Aja, s svinjami smo pa itak že bili na ti. Ob sedmih zjutraj je bil ?as za naš prvi odhod med živali z odprto streho in fotoaparati v rokah, polni pri?akovanj. Bivoli so bili tam seveda že klasika na vsakem koraku, zelo kmalu pa smo naleteli na eno izmed levjih družin (saj pravim, da so bili le dvesto metrov stran od nas), ki je bila (na sre?o?) sita. Poleg njih so namre? ležali ostanki bivola, ki so si ga bili uganda062privoš?ili za kosilo oziroma ve?erjo prejšnji dan. Glede na prisotne vonjave bi rekla, da verjetno kar za kosilo. Nekaj ?asa so mirno ležali na tleh, nas malce opazovali, nato pa jim ni bilo ve? do fotografiranja in so se po?asi porazgubili v visoki travi. Na sosednjem drevesu se je oblizovalo nekaj deset mrhovinarjev, par sto metrov naprej – na varnem pred levi – pa so nam pozirale še tri antilope. Nato smo se še malo vozili in zgleda zmotili mir enega izmed bivolov, ki se je odlo?il napasti prvi kombi. Voznik je rahlo pohodil plin in ga na sre?o prestrašil. Malce smo postali na istem mestu in v daljavi za nami opazili zebre. Te so se nam po?asi a vztrajno približevale in celo pre?kale cesto nekaj metrov stran od našega kombija. Manjše razo?aranje je vsaj zame predstavljalo dejstvo, da nismo videli  žiraf, kar je bila moja želja že od kar pomnim. Prav iz tega razloga pa uganda050se je nacionalni park Murchison, ki je ime dobil po slapovih z enakim imenom, s svetlobno hitrostjo povzpel na sam vrh moje priljubljene lestvice parkov. Znan je po številnih vrstah ptic in antilop, žirafah, povodnih konjih, levih, slonih, bivolih in še kaj bi se našlo. Prav tako kot se tudi kaj od naštetega ni. Že navsezgodaj zjutraj smo bili pri?a številnim in nadvse elegantnim žirafam, ki so se sprehajale po travnati savani in se prehranjevali z listi bližnjih dreves. Kljub baje številnimi vrstami ptic, teh nismo videli prav veliko, so nas pa zato skoraj na vsakem metru jutranjega izleta spremljale številne antilope. Teh je bilo kar nekaj vrst, imen pa žal ne vem. Nekaj metrov za pravim tropom antilop so našo pozornost zopet preusmerile dolgovrate dame, tokrat še v ve?ji zasedbi. Za razliko od plašnih antilop, ki so bile pozorne na vsak naš gib, se žirafe sploh niso zmenile za nas. Komaj se nas je kakšna usmilila in pogledala proti kameri, da nismo imeli le slik s profila. Naenkrat pa smo zapeljali s poti med visoko travo v iskanju … levinje! To smo tudi našli – še zdaj mi ni jasno, kako – a nas ni bila prav ni? vesela. Nekako nezaupljivo je pogledovala proti dvema kombijema, polnima iz odprtih streh iztegujo?ih se norcev z nekimi ?udnimi škatlami v rokah. Nisem prepri?ana, ali je bila breja ali le zelo sita, vsekakor pa ?isto mirna in ko je videla, da zanjo ne uganda066predstavljamo nobene nevarnosti, se je kar zleknila na tla. Vsi zadovoljni smo se vrnili na pot in na naši desni zagledali pti?a, ki krasi ugandsko zastavo – žerjava. Pravzaprav celo jato žerjavov, ki je okupirala dobršni del trave in sosednje drevje. Mimo ?rede bivolov smo se zapeljali še do jezera Albert, kjer se reka Nil obrne proti severu. Ta je bil poln povodnih konjev, številke ena na listi živalskih morilcev ljudi v Afriki. Na prvi pogled so videti ?isto mirni, ?loveku prijazni velikani. Leno se namakajo v vodi, iz nje moli le par ušes, o?i in nos. Vsake toliko se kakšen od njih tudi oglasi, kaj ve? pa od teh ogromnih vegetarijancev nismo dobili. No, saj je tudi to, da nas niso napadli kar vredu. Kljub prizadevanju, da bi jih videli, se nam sloni niso in niso želeli prikazati, a smo tudi te videli ravno proti koncu potovanja na varni razdalji v parku Queen Elizabeth. Nikjer pa nisem omenila nosorogov, se verjetno malce zmedeno praskate po glavi. Brez skrbi, tudi njih smo obiskali na domu in se mednje podali kar peš. Skrbno varovani gospodje z dvometrsko elektri?no žico okoli zavetiš?a Ziwi obiske sprejemajo le uganda161zjutraj. Preden pa se podamo na jutranji sprehod med bele nosoroge, naj nekaj malega povem še o teh ogromnih vegetarijancih.  Najprej sploh raz?istimo, od kod to nenavadno ime, saj vendar niti beli niso beli in niti ?rni zares ?rni.  Prvi so svetlo sivi, drugi temno sivi. Tovrstno poimenovanje je nastalo pomotoma, saj so beli nosorogi v Južni Afriki dobili ime po nizozemski besedi 'wiyk', kar pomeni širok, a se izgovori podobno kot angleški 'white'. Ker je eden beli, mora biti drugi ?rn in problem je rešen. Poleg razlike v barvi je teh med njima kar nekaj. Beli so ve?ji in težji od ?rnih, imajo širši gobec in so pri teku za deset kilometrov na uro po?asnejši – kljub temu pa tudi belemu ne gre ubežati, saj te?e s hitrostjo štiridesetih kilometrov na uro. Iz tega razloga smo dobili nasvet, da naj do nosorogov držimo dovolj veliko razdaljo, naj ne bomo glasni in naj se ne gibamo prenaglo, in ?e slu?ajno napade, naj le imamo ugledano primerno drevo. V primeru, da nismo nagnjeni k plezanju, se lahko tudi skrijemo za grm. Pa seveda brez strahu, saj so mirne živali. Zanimivo je, da se med nosorogi obi?ajno pasejo tudi krave okoliških vasi, saj je trava za njih previsoka, krave pa jim jo ravno prav skrajšajo. Kdo bi si mislil, da vlada med njimi takšno sožitje! Manj sre?e imajo nosorogi z divjimi lovci – te namre? zanimajo le njihovi rogovi. Kitajci jih na primer uporabljajo kot afrodiziak, ?eprav ni skrivnost, da so sestavine rogov enake sestavinam navadnim nohtov. Pravijo, da vse pomaga, ?e le dovolj mo?no verjameš. Nosorogi so bili pred približno dvajsetimi leti v Ugandi razglašeni za izumrle, danes jih je v omenjenem zavetiš?u dvanajst; šest odraslih in šest mladi?ev. Štiri odrasle so dobili iz Kenije, dva jim je poklonil floridski Disneyland. Amerika je Afriki podarila nosoroga? Ta je pa dobra! Kot je v navadi, se je najmo?nejši samec – Kenijec – kaj kmalu spentljal z Ameri?anko in ?ez šestnajst mesecev (toliko ?asa so samice breje) se je skotil prvi mladi?ek. Ker je bil to ravno ?as predsedniških volitev, je mladi? dobil ime Obama. Vsi nosorogi so pod štiriindvajseturno zaš?ito oboroženih rangerjev. ?e ti opazijo divjega lovca, ga imajo pravico ubiti. Na vsakega nosoroga je približno deset ?uvajev, kar le potrjuje, kako resna je situacija. Pa so res prav mirne živali, saj se nas je okoli njih klatilo kakšnih dvajset, nosati gospodje in gospe pa nam še poštenega pogleda niso namenili, ampak le zobali travo in se pomikali v svojem ritmu. Mi smo bili tisti, ki smo se jim mogli umikati, saj so vendar doma! Ranger, ki nas je uganda080vodil, nam je med našim navdušenim škljocanjem po fotoaparatih zaupal še eno (in edino) nesre?o, ki so jo do sedaj imeli z nosorogi. Tri dni zatem, ko se je eni izmed nosoroginj rodil mladi?, je zavetiš?e obiskal novinar neke nacionalne televizije. Kljub opozarjanju tako rangerja kot tudi matere, se je ta vztrajno približeval mladi?u. Ker mu tri materina opozorila niso zadostovala, se je v ?etrto odlo?ila napasti. Zbila mu je kamero, uni?ila posnetek, se pognala za njim in razkora?ila nad njim, ker se je bil med tekom spotaknil in padel po tleh. Imel je zelo veliko sre?o, da je ranger za?el mahati in vpiti in s tem preusmeril pozornost, pa tudi da je mladi? je stekel v nasprotno smer, saj si je mati premislila in raje stekla za njim. Sre?a pa taka! Po?asi smo se odpravili nazaj, med potjo pa smo naleteli še na toaleto. Nosorogi namre? na veliko potrebo hodijo vedno na isto mesto, v?asih svoj iztrebek tudi pohodijo in si tako ozna?ijo teren. Ha, dobra ideja!

uganda099Glede na to, da ima Uganda najve? primatov na svetu, se mi zdi, kljub temu, da nisem obiskala nobenih daljnih sorodnikov, vredno nekaj besed nameniti tudi tem. Med njimi je ve? kot polovica še žive?ih goril na svetu, vrste, ki sodi med najbolj ogrožene. Temu primerne so tudi cene obiska na njihovem domu v nacionalnem parku Bwindi, visoko v vulkanskih duganda104žunglah. Razdalja med temi velikani in obiskovalci je predvidena le kakšen meter, saj so gorile izjemno mirne, poleg tega pa potek udoma?itve traja kar dve leti, zato so ljudi tudi navajene. Doživetje je baje enkratno. Omenim naj še nacionalni park Kibale, ki obsega ogromen del zaš?itenega deževnega gozda, v katerem živi trinajst vrst primatov, med drugim tudi šimpanzi. Tudi za obisk uganda106tega se nisem odlo?ila, kljub temu pa je vsekakor vredno v tamkajšnjem lodgu na nadmorski višini okoli 1500 metrov s ?udovitim pogledom na pogorje Ruwenzori preno?iti. Pokrajina okoli lodga je namre? ?udovita in tako zelena, da sem vedno znova pozabljala, da sem v Afriki. Nasadi ?aja, ananasa, raznih okrasnih dreves in grmov, žvrgolenje pti?ev. To je to! ?ista narava, dale? stran od mestnega vrveža. ?e tu ?lovek ne najde miru, ga nikjer ne bo.

uganda165Z vmesnimi postanki v še nekaj mestih smo tritedensko potovanje zaklju?ili v Kampali, za katero moram re?i, da zame ni prava Afrika, ampak ?isto drugi svet, ki so ga zgradili bogati ljudje. Ve?ina glavnega kapitala je v rokah Indijcev, in tudi vmešavanja Evropejcev in Ameri?anov ni malo. Vse bolj pa z vzhoda prodirajo celo Kitajci. Razkorak med bogatimi, ki se naokoli vozijo z avtomobili vrhunskih znamk in živijo v malih dvorcih ter reveži, ki živijo v kolibah iz blata in plo?evine in v raztrganih oblekah po smetiš?ih iš?ejo kosilo, je neznanski. ?e si za vaš?ane upam trditi, da so resni?no sre?ni in brezskrbni ljudje, si za navadne mestne ljudi upam trditi ravno nasprotno. No?em sicer zaklju?iti z depresivnimi mislimi, saj je bilo potovanje v celoti ?udovito, a tudi to je bil del poti. Za kaj ve? informacij pa kar pot pod noge! Dogodivš?ine iz prvega dela si lahko preberete TUKAJ!


Petra Zrimec Nabergoj
foto: Petra Zrimec Nabergoj

Galerija

{gallery}2012/izleti/uganda2{/gallery}

rssfeed Vam je bil ?lanek vše?? Spremljajte nas preko RSS kanala. ?e vam je bil ?lanek vše?, ga delite s prijatelji.

Email Drucken Favoriten Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
Pasica
 
Pasica
Pasica

Iskalnik

Twitter


© CarAndUser.com | 2021 | Vse pravice pridrĹľane | info@caranduser.com