DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

Uganda II. del

Uganda II. del

uganda118Jezero Bunyonyi, ki leži na skrajnem jugozahodu, na 1950 metrih nadmorske višine, je eno najmanjših jezer velikega števila malih ptičev. Zakomplicirano, kajne? S štiridesetimi metri globine je najgloblje v Ugandi, naseljuje pa ga devetindvajset otokov, kar je za 61 km2 površine precej gosto poseljeno. Med njimi je najmanjši otok otok  z imenom Punishment island, kamor so bila prisiljena iti dekleta, ki so zanosila neporočena. Tam so bila obsojena na smrt, saj niso imela hrane, tista, ki so se želela rešiti s plavanjem do bližnjega otoka, pa so se praviloma utopila. Jezero je kar toplo, ima namreč petindvajset stopinj, poleg tega pa je tudi varno, saj v njem ni nobenih kač, krokodilov, povodnih konjev ali česa drugega človeku nevarnega. Staro je le okoli deset tisoč let in je vulkanskega izvora. Ljudje se tam ukvarjajo pretežno s kmetijstvom, saj kakšnih velikih rib v jezeru ni mogoče najti, ker je pregloboko in v njem ne raste plankton. Pridelujejo sorgum, sladek krompir, fižol, irski krompir in belo koruzo. Ljudstvo, ki naseljuje te predele, se imenuje Bachiga. Doživetje na omenjenem jezeru je strnjeno v dvodnevni vodeni izlet, ki se ga je vsekakor vredno udejstvovati. S kanuji smo zaveslali med otoke, se po nekaterih izmed njih sprehodili, nato pa smo se odpravili na uro in pol dolgo vodno popotovanje proti otoku, kjer smo tudi prenočili. Nasmejana mama Bena nas je z navdušenjem sprejela v svojo domačijo. Zadali smo ji kar veliko dela, saj je z večerjo morala nahraniti več kot dvajset lačnih ust, vključno z (uradnimi) veslači kanujev. Medtem, ko je uganda128kuhala, smo se nastanili v že postavljene šotore in ker teh ni bilo zadosti, postavili še nekaj svojih. Preden se je zvečerilo, smo si odšli pogledati še dve vaški šoli, ki ju, če tega ne bi vedeli, zagotovo nebi tako poimenovali. Prva je stala na vrhu hriba. Ne vem, kaj mi je bolj vzelo sapo – vzpenjanje ali to, kar sem videla pred seboj. Nekaj stebrov, ponekod med seboj povezanih z blatom, drugod s kakšno vrvjo in vejo, pokritih z zarjavelo streho. Notranjost je bila na gosto in brez kakšne simetrije posejana z lesenimi mizami in klopmi, v sprednjem desnem kotu pa je stala tabla, ki je bila že skoraj bela, toliko informacij je bilo na njej. Šolstvo je v tistih krajih že tako nerazvito in problematično, vaško šolstvo pa je še poglavje zase. Pouk se uradno začne ob osmih zjutraj, vendar se otroci počasi nabirajo do kakšnih devetih in potrpežljivo čakajo v primeru, da se prikaže še učitelj. Ta je uradno sicer v službi, a se nemalokrat zgodi, da se preprosto ne prikaže. O kakšni kvaliteti izobrazbe ne moremo govoriti, pa tudi če bi bila, to nima nobene prihodnosti, saj se otroci po končanem šolanju tako ali tako uganda125vrnejo domov, kjer jih čaka delo na poljih. Malce smo se spustili po hribu navzdol, kjer smo naleteli še na eno šolo, poleg te pa je stala izjemno dostojna in ne ravno majhna zidana stavba nežno oranžne barve. Kaj pa je to? Zbornica! Kaj pa drugega, besede so bile čisto odveč. Začelo se je večeriti in počasi smo se odpravili nazaj proti 'domu' oziroma bolje rečeno proti šotorom. Nadmorski višini primerno smo se oblekli ter se odpravili na izjemno bogato založeno in nadvse okusno večerjo, ki jo je za nas ure pripravljala mama Bena. Koza, govedina, fižol, posho (bela polenta), cassava (bela zadeva z okusom po kostanju), matoke (zelene banane z okusom po krompirju), sladek krompir, navaden krompir, špinača, riž pa še se je kaj našlo. Izbira je bila res bogata in okus izjemen.

uganda142Drugi dan smo se najprej odpravili na obisk k Pigmejcem, ki so sicer včasih živeli na sosednjem hribu v pragozdu, a so jih od tam pregnali. Kot majhno pleme (le okoli 21 ljudi), nimajo nobenih pravic in so popolnoma nemočni, zato so morali za seboj pustiti svoja lovišča, grobove, duhove …  Teritorij, kjer so prej živeli, so zagradili in na njem odprli nacionalni park, katerega glavna atrakcija so gorile. Pigmejci so sedaj naseljeni med ostalimi plemeni, imajo majhen kos zemlje, na katerem ne zmorejo pridelati dovolj hrane, da bi se preživeli, zato morajo delati kot hlapci pri ostalih plemenih. Seveda jim tudi ta kos zemlje, na katerem sedaj živijo, ni bil podarjen, ampak jim ga je dal nek gospod v zameno, da delajo na njegovih poljih. Najprej so nam nekaj zapeli in zaplesali, ker je tako v navadi, ko pa smo jim pustili nekaj denarja (nikoli se nismo kar tako razdajali, ampak če kdo potrebuje pomoč, so to oni), pa še od veselja. Pravi užitek jih je bilo gledati, kako se vsakokrat znova za dobro minuto in pol, kolikor je dolga plesno-pevska točka, v to popolnoma vživijo in čutijo vsak gib, ki ga naredijo. Porazdelili so se tako, da so tisti v zadnji vrsti peli, v srednji so plesali odrasli, spredaj pa otroci. Ti so bili še puganda141osebej prisrčni. Počasi smo nadaljevali pot, ki je bila zelo strma, a zelo lepo prehodna, proti najvišjemu hribu. Pred nami so se, ko smo že nekajkrat mislili, da smo na vrhu, vedno znova odpirali novi vrhovi. Malce pod vrhom pa se je pred nami odprla ogromna travnata planota, s katere razgled je bil fenomenalen. Hribi na redko posejanih z majhnimi hiškami, polni drobnih polj, kjer pa je še ostalo kaj neizkoriščenega prostora, so se bohotila košata drevesa in grmi. Nekje daleč v ozadju se je celo videl še košček jezera. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali vse do vrha, ki je na kar 2478 metrih nadmorske višine. Tam je pihalo zares močno, vztrajno pa so se zbirali tudi temni oblaki in počasi se je pripravljalo na nevihto. Spustili smo se do ene izmed hiš, kjer nam je prijazna družina odstopila svojo mizo, da smo nekaj malega pojedli. uganda155Padale so že prve kaplje dežja in vsi skupaj smo se stlačili v majhno hišico. Na srečo nevihte tam ne trajajo dolgo in ta še močna ni bila, kar nam je izjemno ustrezalo, saj je pot navzdol zares strma, tla pa pretežno iz zemlje. Ko se je vreme stabiliziralo, so nam na dvorišču uprizorili tri pevsko-plesne točke, nato smo se odpravili proti jezeru. Tam so nas že čakali kanuji in na sosednji otok smo odveslali na večerjo in po tej zopet na celino v čudovit lodge, kjer smo postavili šotore in naše nepozabno dvodnevno doživetje je bilo pri koncu.

uganda002Ob besedi Afrika verjetno vsakemu asociacije slej ko prej nanesejo na kralja živali, morda na kakšno dolgovrato gospodično, nosate gospode in še kaj bi se našlo. V enem izmed čudovitih nacionalnih parkov Kidepo Valley smo se za kar čim bolj popolno doživetje odločili  prespati v šotorih med, upali smo, sitimi živalmi. V kampu so nas nestrpno pričakovale divje svinje in pa stražar Sam, ki se je naslednje jutro z nami odpravil na izlet med živali.  Zvečer so nas obiskali šakali, ponoči se je naokoli klatil bivol, zjutraj pa smo zvedeli, da smo v bistvu spali le dvesto metrov stran od levje družine. Kakšno informacijo je kar dobro zvedeti malce kasneje. Aja, s svinjami smo pa itak že bili na ti. Ob sedmih zjutraj je bil čas za naš prvi odhod med živali z odprto streho in fotoaparati v rokah, polni pričakovanj. Bivoli so bili tam seveda že klasika na vsakem koraku, zelo kmalu pa smo naleteli na eno izmed levjih družin (saj pravim, da so bili le dvesto metrov stran od nas), ki je bila (na srečo?) sita. Poleg njih so namreč ležali ostanki bivola, ki so si ga bili uganda062privoščili za kosilo oziroma večerjo prejšnji dan. Glede na prisotne vonjave bi rekla, da verjetno kar za kosilo. Nekaj časa so mirno ležali na tleh, nas malce opazovali, nato pa jim ni bilo več do fotografiranja in so se počasi porazgubili v visoki travi. Na sosednjem drevesu se je oblizovalo nekaj deset mrhovinarjev, par sto metrov naprej – na varnem pred levi – pa so nam pozirale še tri antilope. Nato smo se še malo vozili in zgleda zmotili mir enega izmed bivolov, ki se je odločil napasti prvi kombi. Voznik je rahlo pohodil plin in ga na srečo prestrašil. Malce smo postali na istem mestu in v daljavi za nami opazili zebre. Te so se nam počasi a vztrajno približevale in celo prečkale cesto nekaj metrov stran od našega kombija. Manjše razočaranje je vsaj zame predstavljalo dejstvo, da nismo videli  žiraf, kar je bila moja želja že od kar pomnim. Prav iz tega razloga pa uganda050se je nacionalni park Murchison, ki je ime dobil po slapovih z enakim imenom, s svetlobno hitrostjo povzpel na sam vrh moje priljubljene lestvice parkov. Znan je po številnih vrstah ptic in antilop, žirafah, povodnih konjih, levih, slonih, bivolih in še kaj bi se našlo. Prav tako kot se tudi kaj od naštetega ni. Že navsezgodaj zjutraj smo bili priča številnim in nadvse elegantnim žirafam, ki so se sprehajale po travnati savani in se prehranjevali z listi bližnjih dreves. Kljub baje številnimi vrstami ptic, teh nismo videli prav veliko, so nas pa zato skoraj na vsakem metru jutranjega izleta spremljale številne antilope. Teh je bilo kar nekaj vrst, imen pa žal ne vem. Nekaj metrov za pravim tropom antilop so našo pozornost zopet preusmerile dolgovrate dame, tokrat še v večji zasedbi. Za razliko od plašnih antilop, ki so bile pozorne na vsak naš gib, se žirafe sploh niso zmenile za nas. Komaj se nas je kakšna usmilila in pogledala proti kameri, da nismo imeli le slik s profila. Naenkrat pa smo zapeljali s poti med visoko travo v iskanju … levinje! To smo tudi našli – še zdaj mi ni jasno, kako – a nas ni bila prav nič vesela. Nekako nezaupljivo je pogledovala proti dvema kombijema, polnima iz odprtih streh iztegujočih se norcev z nekimi čudnimi škatlami v rokah. Nisem prepričana, ali je bila breja ali le zelo sita, vsekakor pa čisto mirna in ko je videla, da zanjo ne uganda066predstavljamo nobene nevarnosti, se je kar zleknila na tla. Vsi zadovoljni smo se vrnili na pot in na naši desni zagledali ptiča, ki krasi ugandsko zastavo – žerjava. Pravzaprav celo jato žerjavov, ki je okupirala dobršni del trave in sosednje drevje. Mimo črede bivolov smo se zapeljali še do jezera Albert, kjer se reka Nil obrne proti severu. Ta je bil poln povodnih konjev, številke ena na listi živalskih morilcev ljudi v Afriki. Na prvi pogled so videti čisto mirni, človeku prijazni velikani. Leno se namakajo v vodi, iz nje moli le par ušes, oči in nos. Vsake toliko se kakšen od njih tudi oglasi, kaj več pa od teh ogromnih vegetarijancev nismo dobili. No, saj je tudi to, da nas niso napadli kar vredu. Kljub prizadevanju, da bi jih videli, se nam sloni niso in niso želeli prikazati, a smo tudi te videli ravno proti koncu potovanja na varni razdalji v parku Queen Elizabeth. Nikjer pa nisem omenila nosorogov, se verjetno malce zmedeno praskate po glavi. Brez skrbi, tudi njih smo obiskali na domu in se mednje podali kar peš. Skrbno varovani gospodje z dvometrsko električno žico okoli zavetišča Ziwi obiske sprejemajo le uganda161zjutraj. Preden pa se podamo na jutranji sprehod med bele nosoroge, naj nekaj malega povem še o teh ogromnih vegetarijancih.  Najprej sploh razčistimo, od kod to nenavadno ime, saj vendar niti beli niso beli in niti črni zares črni.  Prvi so svetlo sivi, drugi temno sivi. Tovrstno poimenovanje je nastalo pomotoma, saj so beli nosorogi v Južni Afriki dobili ime po nizozemski besedi 'wiyk', kar pomeni širok, a se izgovori podobno kot angleški 'white'. Ker je eden beli, mora biti drugi črn in problem je rešen. Poleg razlike v barvi je teh med njima kar nekaj. Beli so večji in težji od črnih, imajo širši gobec in so pri teku za deset kilometrov na uro počasnejši – kljub temu pa tudi belemu ne gre ubežati, saj teče s hitrostjo štiridesetih kilometrov na uro. Iz tega razloga smo dobili nasvet, da naj do nosorogov držimo dovolj veliko razdaljo, naj ne bomo glasni in naj se ne gibamo prenaglo, in če slučajno napade, naj le imamo ugledano primerno drevo. V primeru, da nismo nagnjeni k plezanju, se lahko tudi skrijemo za grm. Pa seveda brez strahu, saj so mirne živali. Zanimivo je, da se med nosorogi običajno pasejo tudi krave okoliških vasi, saj je trava za njih previsoka, krave pa jim jo ravno prav skrajšajo. Kdo bi si mislil, da vlada med njimi takšno sožitje! Manj sreče imajo nosorogi z divjimi lovci – te namreč zanimajo le njihovi rogovi. Kitajci jih na primer uporabljajo kot afrodiziak, čeprav ni skrivnost, da so sestavine rogov enake sestavinam navadnim nohtov. Pravijo, da vse pomaga, če le dovolj močno verjameš. Nosorogi so bili pred približno dvajsetimi leti v Ugandi razglašeni za izumrle, danes jih je v omenjenem zavetišču dvanajst; šest odraslih in šest mladičev. Štiri odrasle so dobili iz Kenije, dva jim je poklonil floridski Disneyland. Amerika je Afriki podarila nosoroga? Ta je pa dobra! Kot je v navadi, se je najmočnejši samec – Kenijec – kaj kmalu spentljal z Američanko in čez šestnajst mesecev (toliko časa so samice breje) se je skotil prvi mladiček. Ker je bil to ravno čas predsedniških volitev, je mladič dobil ime Obama. Vsi nosorogi so pod štiriindvajseturno zaščito oboroženih rangerjev. Če ti opazijo divjega lovca, ga imajo pravico ubiti. Na vsakega nosoroga je približno deset čuvajev, kar le potrjuje, kako resna je situacija. Pa so res prav mirne živali, saj se nas je okoli njih klatilo kakšnih dvajset, nosati gospodje in gospe pa nam še poštenega pogleda niso namenili, ampak le zobali travo in se pomikali v svojem ritmu. Mi smo bili tisti, ki smo se jim mogli umikati, saj so vendar doma! Ranger, ki nas je uganda080vodil, nam je med našim navdušenim škljocanjem po fotoaparatih zaupal še eno (in edino) nesrečo, ki so jo do sedaj imeli z nosorogi. Tri dni zatem, ko se je eni izmed nosoroginj rodil mladič, je zavetišče obiskal novinar neke nacionalne televizije. Kljub opozarjanju tako rangerja kot tudi matere, se je ta vztrajno približeval mladiču. Ker mu tri materina opozorila niso zadostovala, se je v četrto odločila napasti. Zbila mu je kamero, uničila posnetek, se pognala za njim in razkoračila nad njim, ker se je bil med tekom spotaknil in padel po tleh. Imel je zelo veliko srečo, da je ranger začel mahati in vpiti in s tem preusmeril pozornost, pa tudi da je mladič je stekel v nasprotno smer, saj si je mati premislila in raje stekla za njim. Sreča pa taka! Počasi smo se odpravili nazaj, med potjo pa smo naleteli še na toaleto. Nosorogi namreč na veliko potrebo hodijo vedno na isto mesto, včasih svoj iztrebek tudi pohodijo in si tako označijo teren. Ha, dobra ideja!

uganda099Glede na to, da ima Uganda največ primatov na svetu, se mi zdi, kljub temu, da nisem obiskala nobenih daljnih sorodnikov, vredno nekaj besed nameniti tudi tem. Med njimi je več kot polovica še živečih goril na svetu, vrste, ki sodi med najbolj ogrožene. Temu primerne so tudi cene obiska na njihovem domu v nacionalnem parku Bwindi, visoko v vulkanskih duganda104žunglah. Razdalja med temi velikani in obiskovalci je predvidena le kakšen meter, saj so gorile izjemno mirne, poleg tega pa potek udomačitve traja kar dve leti, zato so ljudi tudi navajene. Doživetje je baje enkratno. Omenim naj še nacionalni park Kibale, ki obsega ogromen del zaščitenega deževnega gozda, v katerem živi trinajst vrst primatov, med drugim tudi šimpanzi. Tudi za obisk uganda106tega se nisem odločila, kljub temu pa je vsekakor vredno v tamkajšnjem lodgu na nadmorski višini okoli 1500 metrov s čudovitim pogledom na pogorje Ruwenzori prenočiti. Pokrajina okoli lodga je namreč čudovita in tako zelena, da sem vedno znova pozabljala, da sem v Afriki. Nasadi čaja, ananasa, raznih okrasnih dreves in grmov, žvrgolenje ptičev. To je to! Čista narava, daleč stran od mestnega vrveža. Če tu človek ne najde miru, ga nikjer ne bo.

uganda165Z vmesnimi postanki v še nekaj mestih smo tritedensko potovanje zaključili v Kampali, za katero moram reči, da zame ni prava Afrika, ampak čisto drugi svet, ki so ga zgradili bogati ljudje. Večina glavnega kapitala je v rokah Indijcev, in tudi vmešavanja Evropejcev in Američanov ni malo. Vse bolj pa z vzhoda prodirajo celo Kitajci. Razkorak med bogatimi, ki se naokoli vozijo z avtomobili vrhunskih znamk in živijo v malih dvorcih ter reveži, ki živijo v kolibah iz blata in pločevine in v raztrganih oblekah po smetiščih iščejo kosilo, je neznanski. Če si za vaščane upam trditi, da so resnično srečni in brezskrbni ljudje, si za navadne mestne ljudi upam trditi ravno nasprotno. Nočem sicer zaključiti z depresivnimi mislimi, saj je bilo potovanje v celoti čudovito, a tudi to je bil del poti. Za kaj več informacij pa kar pot pod noge! Dogodivščine iz prvega dela si lahko preberete TUKAJ!


Petra Zrimec Nabergoj
foto: Petra Zrimec Nabergoj


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com