DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

Uganda I. del

Uganda I. del


uganda017Biser Afrike, kot Ugandi čisto opravičeno pravijo, leži na vzhodnem delu kontinenta na nadmorski višini od kilometra do dveh. Na severu meji na Južni Sudan, z vzhoda jo obdaja Kenija, na zahodu jo omejuje Kongo, njena južna soseda pa je Tanzanija. Uganda je dežela fantastične pokrajine in bogatega mozaika plemen in kultur. Izjemna prijaznost ljudi, ki že na daleč z nasmehi na ustih mahajo v pozdrav, pa je tista pika na i. Slepo prepričanje, da je v njej še vedno vojna, vztrajno odvrača turiste, nam »norcem«, ki se tja odpravimo kljub opozorilom vsevednih, pa zagotavlja tisto pravo, pristno doživetje Afrike.

uganda151V mestu Gulu, ki leži na severu, se je vojna končala pred petimi leti. Po končani državljanski vojni sedeminosemdesetega leta je namreč nekaj tisoč najbolj 'vztrajnih' ostalo v severnem delu države in se združilo v Lord's Resistance Army (LRA) oziroma vojsko Gospodovega odpora pod vodstvom zloglasnega Josepha Konyja. S skupnimi močmi so želeli na severu ustanoviti novo državo, ki bi temeljila na desetih božjih zapovedih. V tistih predelih je bilo še vedno prisotno verovanje v čarovništvo in duhove, od katerih je Kony dobil naročilo, naj napada vasi, pobija odrasle in krade otroke, ki bi lahko bili potencialni vojščaki njegove vojske. Mnogo otrok s podeželja je zato prav v mestu Gulu vsako noč iskalo zatočišča in tu so se skrivali pred ugrabitvijo vojaške organizacije LRA. Ti otroci so dobili vzdevek 'nočni migranti'. Devetdeset odstotkov prebivalstva pa je bilo premeščenega v zbirne centre v okolici mest. Terorju ni bilo videti ne konca ne meja. Otroke, stare od osem do petnajstih let, je oborožil s kalašnikovi, jih drogiral in iz njih naredil prave morilne stroje. Oborožili so tudi dovolj stare deklice, mlajše pa so pomagale pri kuhanju in nošenju raznorazne prtljage. Kony in glavni komandanti so si po njihovih merilih dovolj stara dekleta razdelili za žene. Otroci, ki so bili oboroženi, so se vračali v vasi, pobijali lastne starše ter sestre in brate, ki so bili premladi, da bi se jim pridružili. Vojska je za njih predstavljala novo življenje, nadrejeni vojaki pa bogove. Ogromno otrok se ni nikoli vrnilo domov. Nekateri zato, ker domov tako rekoč niso več imeli, drugi pa so se popolnoma prilagodili tovrstnim razmeram, ki so zanje predstavljale način življenja. Tisti, ki so se vrnili, so imeli vrsto težav tako s privajanjem na novo okolje, kot tudi z očitki ljudi, saj so vendar oni tisti, ki so pobijali ljudi in kradli hrano. Konyjeva vojska se je leta 2006 pomaknila proti Kongu in Južnemu Sudanu, kjer je nadaljevala s svojim nečlovečnim početjem. Čeprav od takrat v severnem predelu vlada mir, bodo ljudje verjetno živeli v strahu vse dokler bo Kony živ. Ta je zaradi svojega početja prvi na listi najhujših mednarodnih zločincev.

O nezaupljivosti in zaprtosti tamkajšnjih prebivalcev pa priča tudi slovenski misijonar Danilo Lisjak. Ker je ena izmed ključnih stvari za napredek in boljše življenje tudi izobrazba, je malce izven mesta v naselju Atede začel graditi mladinski center za otroke, ki tu živijo.  Ti namreč za pot do državne šole dnevno porabijo ogromno časa, saj morajo v eno smer prehoditi deset kilometrov. Poleg cerkvenega središča je bila ena izmed idej tudi internat za okoli 40 deklet, ki bodo tako lahko porabile več časa za učenje. Projekt podpirata tudi Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije in pa Karitas. V načrtu ima zgraditi še nižjo srednjo šolo, ki bo šolarje pripravila do poklica. Tisti, ki bodo imeli pa več zanimanja (in tudi denarja), lahko nato odidejo v mesto uganda149po višjo izobrazbo. Z ogorčenjem nam je zaupal, da je do petega razreda veliko otrok, ki sploh ne znajo brati in pisati, zadnji izpit v sedmem razredu pa uspešno naredi le okoli deset otrok. Pravi, da učitelji sami podirajo šolski sistem, saj v notranjosti učijo v glavnem samo tisti po kazni, ki so v mestu napravili škodo in so jih izrinili na podeželje, zato dela ne opravljajo z veseljem. V Atede pridejo le med tednom, čez vikend pa tako učitelji kot tudi ravnatelji odidejo nazaj v mesto. Svoje otroke imajo vsi v privatnih šolah. Lisjak pravi, da v njihovi tradiciji velja, da kdor prvi štipendira, mora nato pomagati svojim bratom in sestram, kar je po eni strani pravo suženjstvo, po drugi pa mu to daje možnost, da se odpove sebičnosti in vidi, da morajo njegovi bratje in sestre prav tako študirati.

uganda035S šolskim sistemom smo se seznanili že kar bolj na začetku potovanja, saj je izjemno zelena in čudovita pokrajina med drugim zelo na gosto posejana tudi s šolami. Odločili smo se ustaviti pri eni izmed teh in v hipu sta nas preplavila otroški smeh in radovednost. Ker Uganda še ni turistično razvita, smo bili eni izmed redkih turistov v teh krajih in doživetje je bilo obojestransko. Šolstvo je pri njih precej drugačno od našega. V prvih treh razredih je pouk v njihovem lokalnem jeziku (luganda), zraven pa se učijo še angleščine, v četrtem razredu pa začne pouk potekati le v tej. Mnogi otroci takrat še ne znajo govoriti angleško, ampak s temi se učitelji ne ukvarjajo ravno pretirano. V nekaterih učilnicah so klopi, v drugih jih ni, v vsakem primeru se vanje stlači tudi po dvesto otrok. V vsaki izmed njih sta po dva učitelja, ki hodita med otroci in jim razlagata snov po skupinah. Učinek je seveda zelo omejen in nemalo otrok je po končanem šolanju nepismenih. Vzgoja otrok gre v nekaterih pogledih kar malo v ekstreme, saj imajo navado, da uganda041gredo, ko srečajo odraslega, na kolena in gledajo v tla. Po tem, kar smo videli, učitelji do njih ne kažejo nikakršnega spoštovanja, saj ko je učenec enemu od učiteljev prinesel časopis, mu ga je ta malo manj kot iztrgal iz rok, ne da bi ga sploh pogledal. Otroci se jih bojijo, dovolj jim je bil le en pogled in vsi so se v trenutku posedli na tla ter prejeli lekcijo – verjetno o obnašanju, saj so skakali in se prerivali okoli nas, kar pa je bilo učiteljem verjetno v sramoto. Videla sem tudi enega izmed njihovih zvezkov, v katerem je bilo nekaj angleških stavkov, na naslednji strani pa se mi je najbolj v spomin vtisnila sličica z naslovom 'germ's path' – pot bacila. Da odsotnost klopi v učilnicah včasih prav pride, se je izkazalo že četrti dan našega potovanja, saj zaradi nevihte nismo mogli postaviti šotorov in ni nam preostalo drugega, kot da za prenočišče povprašamo v eni izmed šol. Z veseljem so nam odstopili (oziroma bolje rečeno dali v najem) eno izmed učilnic. Po tleh smo pogrnili plahto, nanjo postavili podloge in spalke in težava je  bila rešena. Okna niso imela stekel, le rešetke, po katerih so plezali vaški otroci in nas opazovali pri nastanitvi.

uganda064Tamkajšnje ceste si tega imena preprosto ne zaslužijo, saj so polne lukenj, blata in velikih luž. Zaradi pogostega dežja – na ekvatorju smo! – se nemalokrat spremenijo v prave blatne kopeli, ki so nam na poti kar nekajkrat povzročale težave, a to je pač del potovanja. Prav te so nas namreč pripeljale do čudovitega ljudstva Karamojong, ki naseljuje pokrajino Karamoja. Kot sem že omenila, so ti predeli izjemno ne turistični, zato je težko reči, kdo je bil komu večje presenečenje. Sprejeli so nas z navdušenjem in že dolgo se nisem počutila tako sproščeno in domače. Glede na to, da smo bili med prvimi obiskovalci, je ves čas vladalo pristno vzdušje brez kakršnegakoli igranja, ki je prisotno že pri mnogih ljudstvih. V njihovem spremstvu smo se malce sprehodili po vasi in ogovoril me je fant dvanajstih let, ki je presenetljivo dobro govoril angleško. Mnogi izmed njih namreč sploh ne hodijo v šolo, ker morajo doma pomagati na poljih, pri paši krav in podobnih opravilih. Plemena si jih med seboj kradejo, saj vsi verjamejo, da kar vidijo, lahko vzamejo, saj je to bog namenil prav njim. Krave veljajo za svete živali in človek, ki mu jih ukradejo, lahko napravi samomor, jih gre ukrasti nazaj, lahko pa celo pobije tatove. Nekatera dekleta in fantje so imeli po obrazih nekakšne bunkice, ki so tvorile vzorec. Ko dosežejo starost trinajstih let, jim po obrazih naredijo majhne uganda103luknjice, jih zapolnijo s pepelom in tvorijo različne vzorce. Ta starost je za njih prelomna, saj naj bi takrat dozoreli. V ta namen jim zbijejo tudi spodnja dva zoba. Zelo zanimiv podatek pa se mi zdi ta, da je kar sedemdeset odstotkov žensk. Moški imajo zato lahko po več žena – toliko, kot si jih lahko privoščijo. Za vsako ženo morajo podariti sto dvajset krav njeni družini. Povprečno imajo od dve do štiri žene.  Začelo se je večeriti, zato smo si poiskali primerno veliko mesto in se utaborili. Ljudstvu smo zaradi izrednega gostoljubja kupili kozo in pivo. Imeli smo veliko srečo, saj smo prišli ravno na dan, ko so slavili uspešen konec žetve. Središče plesnega dogajanja je bilo od nas oddaljeno le par metrov. Postavljeni so bili v krogu, peli in se izmenično v manjših skupinicah podajali v notranjost kroga, kjer se je odvijal plesni del. Ta je bil sestavljen iz skakanja, katerega ritem so določali s ploskanjem. Obreda so se udejstvovali pretežno bolj mladi, pa tudi kakšno mater z majhnim otrokom privezanim na hrbet je bilo mogoče videti, kako je veselo skakala, otrokova glavica pa … tudi. Obred sem najprej le uganda102opazovala, nato pa je do mene pristopila deklica in mi rekla: »Sista, dance with us,« me prijela za roko in naenkrat sem bila del obreda tudi sama. Ne morem verjeti, kako odprti in prijazni ljudje so to! Pa koliko kondicije imajo, ko smo že pri tem! Od vsega skakanja so me po dobri uri že pošteno bolela meča, oni pa so vztrajali vse do jutra. Se nadaljuje ...

Petra Zrimec Nabergoj
foto: Petra Zrimec Nabergoj


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
Pasica
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com